abonma

 

Gledališki in filmski režiser, igralec, pisec in prevajalec Fausto Paravidino (1976) velja za »čudežnega dečka italijanske dramatike«. Za igro Bolezen familje M (2000) je prejel nagrado Candoni Arta Terme z obrazložitvijo, da v njej sledi svojemu »nagnjenju k suhemu in stvarnemu jeziku, v katerem se hitre replike, ki druga drugi grizejo rep, lovijo podobno kot v angleškem gledališču ali v fimskih scenarijih« (Franco Quadri). Besedilo je bilo že prevedeno v angleški, nemški, francoski in romunski jezik, v italijanščini pa so ga prvič uprizorili novembra 2009 na odru Stalnega gledališča v Bolzanu.

 

Bolezen familje M je umeščena v gluho italijansko provinco, v kateri je omejitev hitrosti hkrati prispodoba za življenje njenih prebivalcev. Ker ne zmorejo uresničiti in osmisliti svojih želja, hotenj in čustvovanj, so obsojeni na bivanje, v katerem je edini stik s svetom televizija, telefon in bližnja avtocesta. Igra tematizira razpad družine in odraža stanje družbe, ki jo določata odsotnost vsakršnega smisla in skorajda »nalezljiva« otopelost. Čeprav so protagonisti ujeti v brezizhodno osamljenost, jih Paravidino premišjeno postavlja v nenavadne, absurdno smešne »simetrične« situacije in tako atmosfero vseprisotnega občutka praznine uravnoteži s prepoznavanjem tragikomičnosti čudaštev družinskih članov.

 

Predstavo režira Miha Golob, predstavnik najmlajše generacije slovenskih režiserjev, ki se je v SSG Trst že predstavil s predstavo Maraton v New Yorku Edoarda Erbe in dramatizacijo Tolstojeve Kreutzerjeve sonate.

Zala Dobovšek, Delo (19.01.2010) Bolezen familije M (prevod Vladimir Jurc) je zasnovana kot retrospektivna pripoved družinskega zdravnika oz. zdravnice (Maja Blagovič), nič manj osebnostno propadle od preostalih likov, ki uverturo drame prilagodi v maniri strokovnega podajanja diagnoz. Družinsko deprimiranost kot posledico samomora matere (celotno dogajanje je pravzaprav re-akcija na to travmatično izkušnjo) utrjuje še anemičnost postindustrijskega okolja, v katerega je familija M (navidezno brezizhodno) integrirana. Nalezljiva vdanost v usodo in parazitsko funkcioniranje spodbujata transferne odnose, ki prehajajo na sam rob neznosnih zasebnih terapevtskih seans. Prepoznavna tipologija v zadušljivem okolju uničujoče preklaplja med sodobnimi klišejskimi problematikami, kamor se samoumevno umeščajo odsotnost pristne komunikacije, prikrivanje spolne identitete, asocialnost, čustvena izsiljevanja ter determiniran obstanek v času in prostoru. /…/ Režiser in hkrati scenograf Miha Golob dosledno sledi besedilu, ga več ali manj pušča v integralni obliki, ta pa je – kljub dramatikovemu slogu ekonomizacije dialogov in načelu »manj pove več« – svojevrsten maraton prizorov. Čeprav se magistralna tragičnost ves čas prepleta tudi s komičnimi zametki in ne manjka niti krčevitih suspenzov, je uprizoritev, morda tudi zaradi večplastnega, a neargumentiranega žanrskega preskakovanja, preveč inertna pri vzpostavljanju jasnega stališča do obravnavane problematike. Uprizoritev med drugim posega po močni lirični konotaciji, ki jo vzbuja (tudi) romantizirana glasba Vaska Atanasovskega. Na vsak način pa je treba opozoriti na odlično oblikovani vlogi Vladimirja Jurca in Nikle Petruške Panizon.

Ana Perne, Dnevnik (18.01.2010) V režiji in scenografiji Mihe Goloba /…/ je Bolezen familije M – v ritmu »upočasnjenega stanja« postavljena na enotno prizorišče: zgolj nakazovalna naselitev hišnega in prostora »srečevanj« omogoči gladko prehajanje med prizori in daje celoti tudi nekoliko poetičen ton. K temu prispeva glasba Vaska Atanasovskega, ki zna popeljati v območje bridkosti. /…/ Uprizoritev ponudi več intenzivnih trenutkov, ko denimo stopi v ospredje družinska odtujenost, »zakriči« osamljenost, ko je dejanski pogovor (in ne le nizanja fraz) težko začeti, a se postopoma vendarle začne poglabljati sestrski odnos. Ob atmosferski gradnji in skrbi za tekočo izpeljavo pa se vseeno zdi, da bi predstava potrebovala večjo besedilno obdelavo in zgostitev, s katero bi ohranila vzpostavljeno zadušljivost hitrostno omejenega okolja.

(mit), Primorski dnevnik (20.01.2010) Poudariti velja, da v predstavi nastopajo igralci, ki se jih drži pridevnik »tržaški« in se je morda tudi zaradi tega v igri jasno pokazalo, da se med seboj poznajo in so se zlahka ujeli. Posebej gre izpostaviti igro mlade Patrizie Jurinčič, ki je v nelahki vlogi hčerke Marije M odlično odigrala mlado punco na prehodu v odraslost, ki je sicer zmožna zrelega razmišljanja, hkrati pa ohranja svojo najstniško neodločenost. Njeno sestro, zrelejšo in odgovornejšo Marto M, je Nika Petruška Panizon odigrala brezhibno, Romeo Grebenšek ter Gregor Geč pa sta se dobro ujela v vlogah zdolgočasenih mladeničev, ki iščeta smisel v provinci. Primož Forte se je dobro znašel v vlogi nekoliko bolj igrivega in manj obremenjenega brata, Vladimir Jure pa se je spoprijel z vlogo starejšega, dementnega in avtoritarnega očeta Luigija, ki je svoje življenje dejansko že doživel. Vlogo sprva razočarane in zdolgočasene ter nato depresivne zdravnice z alkoholnimi tendencami je Maja Blagovič izvrstno postavila in na koncu predstave s svojo izpovedjo vsilila vsem občutek ekstremne osamelosti, ki preveva cel Paravidinov tekst.