Slovensko stalno gledališče v Trstu bo odprlo sezono 2010 v znamenju gledališča Antona Pavloviča Čehova in ustvarjalnosti mednarodno priznanega umetnika Paola Magellija. Toskanski režiser je izbral za otvoritveno predstavo obetaven podnaslov Začnimo znova (s tremi), ki se nanaša na trodelno strukturo produkcije, trilogije, ki združuje pod skupnim naslovom Uh, ljubezen enodejanke O škodljivosti tobaka, Medved in Snubač. Vezna nit treh tekstov je humor, komičnost, ki izhaja iz govorice vodvila in se prelije v tragikomično razsežnost grenkega in absurdnega, navidezno pa lahkomiselnega vsakdana.
Enodejanke veljajo za bisere komike v dramskem opusu Antona Pavloviča Čehova, ki jih je režiser, z dramaturginjo Željko Udovičić, prepletel z odlomki iz drugih del Čehova v samosvojo interpretacijo osnovnih tem – odnosa med moškim in žensko ter dela. Podoba Čehova, ki jo te tri situacije izpostavljajo, se oddaljuje od klasičnega koncepta s poudarjanjem norosti skrajnih čustev, tako v oblikah kot v izrazih: govor o razvadi, ki se istoveti z bivanjsko frustracijo, obsesija dolgá, ki je predvsem čustvene narave, nemogoče vzpostavljanje odnosov izven gospodarskih interesov.
Režiser je dal izvirno gledališko obliko razmišljanju o skritih resnicah in psiholoških detajlih uprizorjenih situacij v vizijah, ki jih vsebinsko in estetsko podpirajo izvrstne scenske geometrije Lorenza Bancija, s podporo svetlobnih efektov Rafaela Cavarre. Glasbeno kuliso je podpisal mednarodno priznani gost, skladatelj Arturo Annecchino, kostume pa večkrat nagrajeni ustvarjalec Leo Kulaš.
V tej produkciji bo Luka Cimprič debitiral kot nov igralec stalnega ansambla SSG, ki ga na odru zastopa Lara Komar. Vrnili se bodo pred tržaško publiko gostje Danijel Malalan, Rafael Vončina in Miriam Monica. Med novimi obrazi pa bo Giuseppe Nicodemo, ki v tej predstavi sodeluje tudi kot asistent režiserja. Ob igralcih bodo nastopili z manjšimi vlogami tudi člani tehničnega osebja Aram Vodopivec, Marko Škabar, Peter Korošic, Neda Petrovič in Silva Gregorčič. Sodelovali so tudi asistent za scenografijo Ettore Melani, Giovanni Morana in Federico Biancarani za realizacijo scen, korepetitor Igor Zobin, lektor Jože Faganel in Nicoletta Oscuro za tango.
Premiera predstave bo v četrtek, 21. januarja. Ponovitve se bodo zvrstile po sledečem redu: v soboto, 23. januarja ob 20.30-red B, v sredo, 27. januarja ob 19.30-red K , v četrtek, 28. januarja ob 20.30- red F, v petek, 29. januarja ob 20.30-red T, v nedeljo, 31. januarja ob 16.00-red C. Vse predstave bodo opremljene z italijanskimi nadnapisi.
Info: blagajna Slovenskega stalnega gledališča.
Ponedeljek/ Petek (10.00/17.00) in eno uro in pol pred začetkom predstave.
Brezplačna telefonska številka: 800214302
info@teaterssg.it www.teaterssg.it
Beseda, dve – tri ...
»Čehov je neizčrpen; čeprav naj bi nenehno predstavljal vsakdanjost, v svojem temeljnem duhovnem leitmotivu nikoli ne govori o naključnem, posamičnem, temveč vselej o Človeškem (z veliko začetnico). Kot nihče drug zna Čehov izbrati in prikazati človeška razpoloženja, jih prežeti s povsem nasprotnimi značaji prizorov iz vsakdanjega in jih posuti s sijajem čistega humorja. Vse to počne ne le kot umetnik pretanjenega okusa, temveč tudi kot človek, ki pozna skrivnost vladanja srcu igralca in gledalca, saj ju neopazno vodi iz enega razpoloženja v drugo. Čehov povede ljudi s seboj, nekam ...« (C. S. Stanislavski)
Tako jih je privedel tudi k nam. V naš Čas, ki v svetu Čehova spet in znova prepoznava sodobnost.
Njegov čas ob koncu stoletja je pomenil konec neke epohe in pričakovanje nove, mi pa smo se znašli na prelomu tisočletij – vsi etični in estetski družbeni ideali izgubljajo smisel, ker ponikajo v prepad med izmenjujočimi se civilizacijami. Eksistenco je nasilno zamenjala le esenca. Čehov pa s svojimi opisi drobnih, prepoznavnih naključij vsakdana, ki jih zvede na kvintesenco atmosfere, zelo natančno ustvarja vzdušje časa spreminjajočih se epoh. Staro je izginilo, novo se še ni porodilo. ZDAJ obstaja le kot medprostor.
Medprostor, v katerem srečamo njegove junake našega časa. Tokrat so to liki treh enodejank, O škodljivosti tobaka, Medved in Snubač. Te enodejanke so s še nekaterimi izbranimi monologi iz drugih Čehovih iger dramaturško spojene in organizirane v dramsko strukturo izvirnega teatrskega dogajanja. Univerzalnost človeških problemov in odnosov, o katerih je pisatelj spregovoril v teh delih, predvsem o ljubezni, njeni svetli in temni strani, je v soglasju z aktualnim trenutkom poiskala skupni Prostor dialoga – gledališki oder.
Omeniti velja, da enodejanke Čehova nesporno uprizarjajo zvečine kot svojevrsten vodvilski teater banalnega humorja, gegov in domislic. Ta predstava je sad drugačnega branja, kakršnega je, tako se zdi, v svojih komentarjih in pismih zahteval tudi avtor sam. Njegovih enodejank namreč ne smemo razumeti kot izlet v »bulvar«, ampak kot srž njegove dramske pisave, kot substrat drame karakterjev, o katerih je govoril. V svojem celotnem dramskem opusu si Čehov klasične dramske zgodbe, ki ima svoj začetek, sredino in konec, ne postavlja kot predpogoj, temveč sledi svojevrstnemu dramaturškemu vzorcu: izbere okoliščino (ali več njih) – življenjsko situacijo, ki začasno združuje protagoniste igre dokler okoliščina obstoji ali traja; ko se okoliščina spremeni, se osebe razidejo in vrnejo v svoja neznana življenja.
Čehov je zunanje konflikte zamenjal s konfliktnostjo dramske strukture, v njej išče izhodišča tudi pričujoča uprizoritev. V takšni strukturi najbolj enostavni odnosi skozi niz različnih, pogosto po razpoloženju zelo banalnih situacij in detajlov zastavljajo z »indirektno akcijo« najbolj splošna vprašanja. Če so v resnici vzroki posameznikovih problemov in življenjskih dram sobivanja vselej naključja (ki jim seveda neizogibno sledijo posledice), potem so le-ta – in ne dogajanje samo – nosilci dramatičnega ali vsaj humornega, komičnega. Tako je pomen dogajanja marginaliziran, izpostavljena pa sta svet in zaporednost izbranih neizprosnih situacij. Komičnost nepomembnih pogovorov potencira njuno absurdnost ter prikazuje in razkriva naše junake turbulentnega časa – kaosa malomeščanskega vsakdana. Tragikomično se pojavi kot razkorak med resnico in želenim, kod posledica napačnih izračunov, kot rezultat neuresničenih pričakovanj ... in ne kot produkt vnaprej izbranih okoliščin. Tako navidez živa, kompaktna, celo vesela slika sveta razkrije pod površjem ne samo skrito monotonijo, odtujenost in nerazumevanje, temveč tudi trhlost in razkroj. Smeh, h kateremu nas igralci vabijo, zastane v grlu in spodbudi razmišljanje.
Ti »drobci« iz življenja torej ne morejo ponazarjati stvarnosti. Prav zato je Gorki za svojega sodobnika Čehova izjavil, da »ubija realizem«. Njegovo pojmovanje realizma namreč želi postaviti »lepoto« in »resnico« v ravnovesje. Prav to tehtanje, ki naturalizmu zoperstavlja lirsko-impresionistične in filozofsko-simbolične elemente, odpira možnost in zahteva nujnost razumevanja ter gledališkega utemeljevanja njegovih likov tako, da je moč videti tudi njihovo groteskno in absurdno plat. Lahko rečemo, da je v teh igrah moč najti začetke ekspresionizma; tako naša uprizoritev tudi razume svoje akterje – prav to postane način interpretacije njihovih odnosov in odrskega življenja.
»Junaki Čehova so podani z zunanjimi konturami, mi pa jih dojemamo iz njihove notranjosti. Gibljejo se, pijejo, govorijo razne neumnosti, mi pa vidimo ogromno količino duha, ki se iz njih širi. Govorijo kot bi bili zaporniki v ječi, mi pa o njih izvemo stvari, ki jih sami pri sebi niso opazili. Iz malenkosti, ki jih živijo, razvozlamo skrivno kodo – in malenkosti niso več malenkosti. Trivialnost njihovega življenja je nevtralizirana. V malenkostih lahko vedno odkrijemo nekaj grandioznega. Izmučeni ljudje sedijo in poskušajo pozabiti strahote življenja, sprehajalec pa mirno gre mimo.« (A. Beli)
Željka Udovičič
Paolo Magelli,
izviren in provokativen umetnik, kontroverzna osebnost, kozmopolit, intelektualec, deklarirani levičar (svetovnonazorsko, ne strankarsko).
Rodil se je v Pratu v Toskani. Študiral je slavistiko in režijo v Firencah. Soustanovil je Teatro studio, profesionalno gledališko skupino, ki je delovala pod pokroviteljstvom Paola Emilia Poesia in v kateri je med drugimi sodeloval z igralci Robertom Benignijem, Pamelo Villoresi, Marcellom Bartolijem in Saveriom Marconijem. V tem obdobju je tudi dobil štipendijo za izobraževanje v tujini; zaradi svojega zanimanja za manj znane kulture si je izbral Romunijo.
V letih med 1971 in 1973 je skupaj z režiserjem Giorgiom Strehlerjem v Teatru Metastasio delal na projektu »Hipoteza za toskanski teater«, ki je v Italiji vzbudil veliko zanimanja. Pri triindvajsetih so ga povabili v Beograd, kjer je režiral dve predstavi; od takrat ostaja povezan s kraji nekdanje Jugoslavije in se vanje vedno znova vrača.
Paolo Magelli je doslej ustvaril več kot 140 predstav v Italiji, deželah nekdanje Jugoslavije, Franciji, Romuniji, Belgiji, Švici, Nemčiji, Rusiji, Egiptu, Izraelu, Palestini, Turčiji, Mehiki, Kolumbiji, Venezueli, na Madžarskem in Finskem.
Med leti 1988 in 1991 je delal kot umetniški vodja zagrebškega gledališča ZKM. Leta 1997 je soustanovil kulturni center ETK Donadria na Dunaju, leta 2006 pa Kulturificio N˚7 v Toskani. Organiziral in vodil je tudi številne seminarje in simpozije. Za svoje ustvarjanje je prejel številne nagrade in priznanja.
V slovenskih gledališčih je doslej že večkrat režiral, nazadnje v Novi Gorici Gogoljevo Ženitev (2001) in Gorkega Letoviščarje (2008).
Željka Udovičić
se je rodila v Zagrebu. Po izobrazbi je pravnica, a je kasneje končala še študij dramaturgije na zagrebški Akademiji dramskih umetnosti. Kot dramaturginja je sodelovala pri več kot šestdesetih predstavah v Nemčiji, Sloveniji, Venezueli, Italiji, na Madžarskem in Hrvaškem. Najpogosteje dela s Paolom Magellijem, sodelovala je pri vseh njegovih antologijskih predstavah.
Za gledališče je pripravila več prevodov in adaptacij, sodelovala pri filmih (tudi Maršalu), bila umetniška vodja gledališča Gavella, državna sekretarka na ministrstvu za kulturo, sedaj dela kot svetovalka za gledališče Urada za izobraževanje, kulturo in šport mesta Zagreb.
Lorenzo Banci
se je rodil leta 1974 v Pratu, kjer tudi živi. Leta 1993 je končal umetniški licej v Firencah. Svoj prvi atelje je imel v »Spazi di Piazza Mercatale«, kjer je z umetniki različnih narodov, ki imajo tam svoje ateljeje-laboratorije, naslikal prva platna velikih dimenzij. Leta 1994 se je v Laboratoriju Elene in Leonetta Tintorija izpopolnjeval v tehnikah stenskega slikarstva.
Od leta 1994 je imel sedem samostojnih razstav v Pratu, Firencah, Bologni in Capallu, sodeloval pa je tudi na številnih skupinskih razstavah.
Leta 2000 je prvič delal kot scenograf, in sicer pri uprizoritvi Nara v Teatru Metastasio v Pratu, leta 2005 je pripravil instalacijo Aequilibrium v bivši Bredi v Pistoji, leta 2008 pa zasnoval scenografiji predstav Fiasco!!! v »Fattorii di Bacchereto« v Carmignanu in Letoviščarji v SNG Nova Gorica.
V njegovem delu prevladuje slikarska izraznost; nagnjenost k tovrstni likovni govorici se vedno znova razkriva na platnih, v instalacijah, gledaliških scenografijah.
Arturo Annecchino
rojen leta 1954 v Caracasu; živi v Italiji. Njegov življenjepis je zelo raznolik: opere (Una notte di Gioia, 1988, L'amor di Ludmilla, 1997, in La guerra delle uova 2002), koncertna glasba, scenska glasba in filmske glasbene kulise.
Sodeloval je pri produkcijah priznanih italijanskih in mednarodnih režiserjev: Glauco Mauri, Attilio Corsini, Massimo Chiesa, Walter Pagliaro, Massimo Castri, Alfredo Arias, Marco Sciaccaluga, Deborah Warner, Lindsay Kemp, Susan Sontag, Giuseppe Patroni Griffi, Janusz Kica itd.; pisal je tudi za Petra Steina (Goethe, Faust –EXPO 2000, Hannover; Shakespeare, Tit Andronik, 1991/92; Grillparzer, Libusse, 1997; Kleist, Pentesilea, 2003; Čehov, Utva; Harrower, Blackbird, 2005 Festival v Edinburgu), Wallenstein 2007 v Berliner ensemble.
Uglasbil je dve operi Ceccattyja, Dama s kamelijami (z igralko Isabelle Adjani) in Pallido oggetto del desiderio (Pierre Louÿs) v režiji Alfreda Ariasa, s katerim je soustvaril tudi predstave Pene di cuore di una gatta francese, Kavafis les trois cercles de l’exil in La Belle et les bêtes.
Leta 2004 so mu podelili nagrado "Olimpionici del teatro".
Leta 2006 je napisal koncert FAUST FANTASIA iz glasbene kulise Faust/Stein. Leta 2007 je izšel njegov album MIDNIGHT PIANO založba: Storie di note.
Leo Kulaš
se je rodil leta 1960 na Hrvaškem, študiral pa v Beogradu na Akademiji uporabnih umetnosti, kjer je diplomiral na smeri slikarstvo - kostumografija. V deželah nekdanje Jugoslavije je ustvaril več kot sto petdeset kostumografij v dramskih, baletnih in opernih predstavah ter prejel številna priznanja in nagrade, med njimi nagrado Združenja dramskih umetnikov Hrvaške za kostumografijo v predstavi Buzdo (HNK Split) ter dve Borštnikovi nagradi za kostumografijo, v predstavi La divina commedia - Inferno, Purgatorio, Paradiso (Drama SNG Maribor) in v predstavi Katica iz Heilbronna ali Preizkus z ognjem, (SNG Drama Ljubljana).
Sodeluje z režiserji Paolom Magellijem, Tomažem Pandurjem, Eduardom Milerjem, Ernestom M. Binderjem, Diegom de Breo, Robertom Ciullijem, Francoisom Michelom Pesantijem, Edwardom Clugom, Samom M. Strelcem in drugimi.
